Súbor:Ivan Maček Matija.jpg

Veľkosť tohto náhľadu: 368 × 600 pixelov. Iné rozlíšenia: 147 × 240 pixelov | 392 × 639 pixelov .

Pôvodný súbor ‎(392 × 639 pixelov, veľkosť súboru: 169 KB, MIME typ: image/jpeg)

Tento zdieľaný súbor je z Wikimedia Commons a je možné ho používať na iných projektoch. Nižšie sú zobrazené informácie z popisnej stránky súboru.

Popis

English: Ivan Maček - Matija (1908-1993)

Dátum

21. júla 1961

Zdroj

Tento obrázok je výrez zo súboru

: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva 1961 (4).jpg

Autor



Popis	slovinský- fotograf
Dátum narodenia/úmrtia		marec 2018
Doba diela	20. storočie date QS:P,+1950-00-00T00:00:00Z/7
Umiestnenie diela	Maribor
Soubor autorit	: Q58242454 VIAF: 305483586

Povolenie
(Využívanie tohto súboru)

This Slovene work is in the public domain in its source country and the United States because its copyright expired pursuant to the Yugoslav Copyright Act of 1978, which provided for copyright term of the life of the author plus fifty years, or twenty-five years since the publication for photographs and works of applied art (details). This applies to works already in the public domain on or before 29 April 1995, when a new copyright act became valid, which is also before 1 January 1996, the URAA date.

The work meets one of the following criteria:

a) a work of known authorship and the author died before 1 January 1945
b) an anonymous work and it was published before 1 January 1945
c) a photograph or a work of applied art published before 1 January 1970

Note that other works enter the public domain 70 years after the author's death or 70 years after publication if the work was published anonymously. If this is the case please use {{PD-old-70}}.

Deutsch ∙ English ∙ 日本語 ∙ македонски ∙ slovenščina ∙ српски / srpski ∙ +/−

História súboru

Po kliknutí na dátum/čas uvidíte ako súbor vyzeral vtedy.

	Dátum/Čas	Náhľad	Rozmery	Používateľ	Komentár
aktuálna	08:24, 13. november 2014		392 × 639 (169 KB)	Ipos	{{Information \|Description ={{en\|1=Ivan Maček - Matija (1908-1993)}} \|Source ={{ExtractedFrom\|Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva 1961 (4).jpg}} \|Author ={{creator:Jože Gal}} \|Date =1961-07-21 \|Per...

Použitie súboru

Na tento súbor odkazuje nasledujúca stránka:

Maček (priezvisko)

Globálne využitie súborov

Nasledovné ďalšie wiki používajú tento súbor:

Použitie na en.wikipedia.org
- President of Slovenia
- List of speakers of the National Assembly of Slovenia
Použitie na it.wikipedia.org
- Ivan Maček
Použitie na ja.wikipedia.org
- スロベニアの大統領
Použitie na ru.wikipedia.org
- Президент Словении
Použitie na sr.wikipedia.org
- Иван Мачек

Metadáta

Tento súbor obsahuje ďalšie informácie, pravdepodobne pochádzajúce z digitálneho fotoaparátu či skenera, ktorý ho vytvoril alebo digitalizoval. Ak bol súbor zmenený, niektoré podrobnosti sa nemusia plne zhodovať so zmeneným súborom.

Autor	Večer arhiv
Krátky názov	21. julij 1961, Ljubljana: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva se je začela ob 20.30 z zvoki fanfar. Takoj zatem je tri tisoč pevcev in članov orkestra pod taktirko profesorja Radovana Gobca izvedlo Internacionalo in dve borbeni pesmi. Veliko zborovanje v Ljubljani je otvoril sekretar okrajnega komiteja ZK Ljubljana Franc Popit, ki je najprej pozdravil prvega komandanta partizanskih enot Slovenije Franca Leskoška in prvega komisarja glavnega štaba Miho Marinka, zatem pa še predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja, organizacijskega sekretarja komiteja ZK Slovenije Ivana Mačka, predsednico glavnega odbora SZDL Slovenije Vido Tomšičevo, delegacije iz drugih ljudskih republik in predstavnike slovenskih manjšin v Italiji in na Koroškem. Toplo pozdravljen od številnih udeležencev proslave je nato spregovoril prvi komandant partizanskih enot Slovenije Franc Leskošek. Pred začetkom govora Franca Leskoška je prispel iz Šibenika tudi podpredsednik zveznega izvršnega sveta Aleksander Rankovič, ki so ga udeleženci proslave navdušeno pozdravili. Praznično razpoložena Ljubljana je na večer pred dnevom vstaje slovenskega naroda doživela dogodek, ki mu ni primerana naših tleh. Vsepovsod so vihrale zastave, borbene, z neuklonljivim duhom, glavo in ponosom prežete pesmi so osvojile ulice in trge, kjer so reke ljudi zaustavile ves motorni promet in ga potisnile v obrobne predele mesta. Železniška postaja je grozila, da se bo vsak čas razletela od navalamnožic, ki so se sicer neprenehoma razlivale po trgu Osvobodilne fronte in naprej, vendar so vlaki vsako minuto znova pripeljali nove tisoče veselo razpoloženih obrazov. Če bi še kolone avtomobilov, ki so ta dan prišle po vseh glavnih prometnih žilah, navalile v središče mesta, bi promet obstal in nihče več ne bi mogel razvozlati orjaškega vozla vozil in teles. Avtomobilske kolone so se ustavljale na parkirnih prostorih v predmestjih. Samo preko Trojan so tam privozile kolone iz Štajerske in Koroške, tako dolge, da bi v strnjeni vrsti zavzele 120 km ceste. Pešci so se s pločnikov zlili na široke ceste, kjer običajno brez konkurence gospodarijo motorna vozila. Ure in ure so se strnjene reke ljudi valile po Titovi, Cankarjevi, Prešernovi, Celovški in drugih cestah proti osrednjemu slavnostnemu prostoru v Tivolskem parku. Ure in ure nihče ni vedel, kje je začetek in kje je konec tega mogočega gibanja. Prišla je noč, toda ta dan je bila brez moči. Orjaški reflektorji so jo skoraj spremenili v dan. Prostrana travnata poljana v parku Tivoli ni bila več tiho sprehajališče s cvetjem med travo in obraslimi drevesi. Bila je samo še petje, ploskanje in morje nemirnih človeških glasov. Tu je prostora za 150 tisoč, za 200 tisoč ljudi v skrajnem primeru, so govorili izvedenci. Toda travnata arena je bila že polna do zadnjih kotov pod pobočji Rožnika, ko ulice v mestu niso bile nič manj prazne in bučne kakor prej. Reke ljudi so se še kar naprej valile proti slavnostnemu prostoru in, ko niso mogle več naprej, so se ustavljale na vsaki pedi zemlje, kjer je bilo le prostora za nekaj stopa. 150 tisoč? Toliko smo računali. 200 tisoč? Smešno! 250 tisoč? Morda, toda... če rečemo, da se je množične slavnosti v Ljubljani udeležilo 300 tisočSlovencev, smo skromni. Prve vrste pred tribuno so si vzeli ljudje. 45 mladinskih delovnih brigad je s pesmijo čakalo na začetek slavja. Med njimi so bili prav tako brigadirji, toda tisti iz krvavih dni, ko sta bila življenje in ponos edino bogastvo, ki nam je še ostalo. Zidanškova, Šercerjeva, Tomšičeva, Cankarjeva, Prešernova... Zastave so spet zavihrale nad glavami neuklonljivih ljudi. Brigadirji od nekdaj in brigadirji od zdaj so bili skupaj. Fanfare. S polkrožne tribune je iz tisoč grl zaorila internacionala in z njo delavski pozdrav in zastava partije.Živel Luka! se je iztisnilo iz grla od let upognjenega starčka, ki je skupaj z deset tisoči drugih pomahal z roko v pozdrav, ko je prvi komandant NOV in PO Slovenije Franc Leskošek - Luka prišel na govorniški oder in začel: Tovariši
Názov obrázka	21. julij 1961, Ljubljana: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva se je začela ob 20.30 z zvoki fanfar. Takoj zatem je tri tisoč pevcev in članov orkestra pod taktirko profesorja Radovana Gobca izvedlo Internacionalo in dve borbeni pesmi. Veliko zborovanje v Ljubljani je otvoril sekretar okrajnega komiteja ZK Ljubljana Franc Popit, ki je najprej pozdravil prvega komandanta partizanskih enot Slovenije Franca Leskoška in prvega komisarja glavnega štaba Miho Marinka, zatem pa še predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja, organizacijskega sekretarja komiteja ZK Slovenije Ivana Mačka, predsednico glavnega odbora SZDL Slovenije Vido Tomšičevo, delegacije iz drugih ljudskih republik in predstavnike slovenskih manjšin v Italiji in na Koroškem. Toplo pozdravljen od številnih udeležencev proslave je nato spregovoril prvi komandant partizanskih enot Slovenije Franc Leskošek. Pred začetkom govora Franca Leskoška je prispel iz Šibenika tudi podpredsednik zveznega izvršnega sveta Aleksander Rankovič, ki so ga udeleženci proslave navdušeno pozdravili. Praznično razpoložena Ljubljana je na večer pred dnevom vstaje slovenskega naroda doživela dogodek, ki mu ni primerana naših tleh. Vsepovsod so vihrale zastave, borbene, z neuklonljivim duhom, glavo in ponosom prežete pesmi so osvojile ulice in trge, kjer so reke ljudi zaustavile ves motorni promet in ga potisnile v obrobne predele mesta. Železniška postaja je grozila, da se bo vsak čas razletela od navalamnožic, ki so se sicer neprenehoma razlivale po trgu Osvobodilne fronte in naprej, vendar so vlaki vsako minuto znova pripeljali nove tisoče veselo razpoloženih obrazov. Če bi še kolone avtomobilov, ki so ta dan prišle po vseh glavnih prometnih žilah, navalile v središče mesta, bi promet obstal in nihče več ne bi mogel razvozlati orjaškega vozla vozil in teles. Avtomobilske kolone so se ustavljale na parkirnih prostorih v predmestjih. Samo preko Trojan so tam privozile kolone iz Štajerske in Koroške, tako dolge, da bi v strnjeni vrsti zavzele 120 km ceste. Pešci so se s pločnikov zlili na široke ceste, kjer običajno brez konkurence gospodarijo motorna vozila. Ure in ure so se strnjene reke ljudi valile po Titovi, Cankarjevi, Prešernovi, Celovški in drugih cestah proti osrednjemu slavnostnemu prostoru v Tivolskem parku. Ure in ure nihče ni vedel, kje je začetek in kje je konec tega mogočega gibanja. Prišla je noč, toda ta dan je bila brez moči. Orjaški reflektorji so jo skoraj spremenili v dan. Prostrana travnata poljana v parku Tivoli ni bila več tiho sprehajališče s cvetjem med travo in obraslimi drevesi. Bila je samo še petje, ploskanje in morje nemirnih človeških glasov. Tu je prostora za 150 tisoč, za 200 tisoč ljudi v skrajnem primeru, so govorili izvedenci. Toda travnata arena je bila že polna do zadnjih kotov pod pobočji Rožnika, ko ulice v mestu niso bile nič manj prazne in bučne kakor prej. Reke ljudi so se še kar naprej valile proti slavnostnemu prostoru in, ko niso mogle več naprej, so se ustavljale na vsaki pedi zemlje, kjer je bilo le prostora za nekaj stopa. 150 tisoč? Toliko smo računali. 200 tisoč? Smešno! 250 tisoč? Morda, toda... če rečemo, da se je množične slavnosti v Ljubljani udeležilo 300 tisočSlovencev, smo skromni. Prve vrste pred tribuno so si vzeli ljudje. 45 mladinskih delovnih brigad je s pesmijo čakalo na začetek slavja. Med njimi so bili prav tako brigadirji, toda tisti iz krvavih dni, ko sta bila življenje in ponos edino bogastvo, ki nam je še ostalo. Zidanškova, Šercerjeva, Tomšičeva, Cankarjeva, Prešernova... Zastave so spet zavihrale nad glavami neuklonljivih ljudi. Brigadirji od nekdaj in brigadirji od zdaj so bili skupaj. Fanfare. S polkrožne tribune je iz tisoč grl zaorila internacionala in z njo delavski pozdrav in zastava partije.Živel Luka! se je iztisnilo iz grla od let upognjenega starčka, ki je skupaj z deset tisoči drugih pomahal z roko v pozdrav, ko je prvi komandant NOV in PO Slovenije Franc Leskošek - Luka prišel na govorniški oder in začel: Tovariši
Orientácia	Normálna
Použitý softvér	Adobe Photoshop 7.0
Dátum a čas zmeny súboru	18:41, 20. máj 2005
Farebný priestor	Nekalibrované

Súbor:Ivan Maček Matija.jpg

Štítky

Položky prezentované týmto súborom

motív

Ivan Maček ^čeština

dátum vzniku

21. júl 1961

História súboru

Použitie súboru

Globálne využitie súborov

Metadáta

Štítky

Položky prezentované týmto súborom

motív

Ivan Maček čeština

dátum vzniku

21. júl 1961

História súboru

Použitie súboru

Globálne využitie súborov

Metadáta

Ivan Maček ^čeština